Imel sem eno stanovanje, v katerem sta živela moja starša, in ker ju več ni, je to stanovanje pripadalo meni. Kar nekaj let sem potreboval, da sem vse skupaj predelal, kako in kaj. Nikakor mi ni prišla na misel prodaja stanovanja, pa čeprav sem imel samo stroške z njim. Enostavno me je spominjalo na moje starše in imaš občutek, da je to še edina povezava med njimi in tabo, tako da je prodaja stanovanja zelo čustvena.
Jaz nisem hotel niti slišati za prodajo, prodaja stanovanja ni prišla v poštev, ljudje so me pogosto klicali, ker so vedeli, da je stanovanje prazno. Lahko bi ga oddal, lahko bi ga prodal, a očitno takrat še ni bil pravi čas. Včasih sem šel v stanovanje, samo zato, da sem se spominjal, koliko lepega sem doživel v njem. Začelo pa me je motiti to, da sem vedno odšel žalosten, nikakor nisem mogel preko tega, da njiju v stanovanju več ni. Ko sem se potožil prijatelju, mi je rekel, da on ne vidi nobene druge rešitve kot to, da se od stanovanja poslovim in ga prodam, da bom lahko šel naprej. Odkar imam stanovanje od staršev, nisem naredil prav nič.
Tako je prišel tudi ta dan, ko sem se odločil, da je najboljša rešitev prodaja stanovanja, ker bom le tako lahko naprej živel, preveč me je to obremenjevalo, enostavno sem zaradi stanovanja, neprestano premišljeval o preteklosti in ne o prihodnosti.
Ta dan, ko sem predal ključe, me je bolelo v prsih, potem me je bolelo vedno manj, vsak naslednji dan je bil lažji. Predelal sem vse skupaj in danes vem, da je bila prodaja stanovanja edina prava rešitev. Ker drugače bi sam sebe mučil še dolgo. Ker je bila prodaja stanovanja zelo hitra, sem na hitro vse rešil. Danes v tem stanovanju živi mlada družina in sam si razlagam, da je to začetek ene nove življenjske poti.