Lansko pomlad sem se odločila, da na našem vrtu postavimo hiško za otroke. Ideja je zorela že nekaj časa, saj sem si želela, da bi imeli kotiček, kjer bi lahko ustvarjali, se igrali in predvsem preživljali več časa zunaj. Ko sem bila majhna, smo imeli pri babici staro leseno hiško, v kateri smo preživeli praktično vse poletje. Spomini na tiste dni so še vedno živi, zato sem si želela nekaj podobnega tudi za svoje otroke.
Izbirali smo med že pripravljenimi lesene hiške iz smrekovega lesa, ki jo je bilo treba le še sestaviti in pobarvati. Vzela sem si cel vikend, zbrali smo se z otroki, izbrali barve, in skupaj ustvarjali. Hiško smo pobarvali v pastelno zeleno, dodali rožice na okna, znotraj pa položili mehko podlago, nekaj blazin in stare lončke za kuhanje.
Otroci so jo takoj posvojili. Od prvega dne naprej je bila polna življenja – včasih trgovina, drugič šola za plišaste igrače, včasih pa samo prostor za branje pravljic. Mene pa je najbolj razveselilo to, da so skoraj pozabili na televizijo. Včasih samo opazujem skozi okno, kako se igrajo in sestavljajo svoje zgodbe, in si mislim, da je bila odločitev za hiško ena najboljših.
Lesene hiške imajo poseben čar. Niso samo igrača, ampak prostor, ki spodbuja domišljijo, gibanje in skupno preživljanje časa. In kadar se usedem k njim v hiško, se spomnim tudi sebe, tiste male deklice s preveč idejami in premalo urami v dnevu. Zdaj pa vse to opazujem v svojih otrocih. In to je nekaj najlepšega.
Zdaj, ko je hiška že nekaj mesecev v uporabi, je postala pravi sestavni del našega vrta. Pozimi jo zagrnemo s ponjavo in vanjo spravimo igrače, spomladi pa jo znova oživimo z novimi risbami in rožami ob vhodu. Otroci jo vsakič znova preoblikujejo po svoje. In vsakič, ko slišim njihov smeh iz tiste majhne lesene hiške, se spomnim, kako pomemben je prostor, ki spodbuja igro in pripadnost.