Hrepenel sem po spremembi, hotel sem proč od vsega kar sem trenutno živel in šel sem delat izpit za čoln, ker sem želel nekaj novega, nekaj sovjega, hotel sem pozabiti na ta star način življenja, to pa predvsem zato, ker sem ljubil osebo, ki pa ni želela biti z menoj. Tako rad sem jo imel, pa je šla študirat na morje in pozabila name.
Nekdo bi rekel, da sem to odločitev sprejel spet na podlagi nje, da bi mi izpit za čoln prinesel njo, da bi imel izgovor, da hodim na obalo, da bi jo videl. Vendar to ni res, samo živeti sem hotel, hotel sem novo obdobje v mojem življenju, da pozabim na vse staro in začnem novo pot. Kajti zavedanje, da me oseba ne ljubi in da me nikoli ne bo, je bilo boleče, moral sem prekiniti ta krog sam z seboj.
Tako mi je izpit za čoln predvsem preusmeril misli, moje poti so bile drugačne, obremenjeval sem se z tem, kako bom naredil izpit za čoln in začel sanjati, kako si bom čoln enkrat kupil sam. To so bili plani, da sem pozabil nanjo in sem. Danes imam izpit za čoln, danes imam čoln, katerega imam na prikolici in kadarkoli se mi zahoče, ker vem, da bo lep vikend, se usedem v avto in grem na morje. Od kar tako živim, se spet smejim, spoznavam nov krog ljudi in se imam lepo.
Ne predstavljam si, da takrat ne bi naredil tega koraka, da bi ostal še kar v čakanju na njo, to bi me zlomilo, bil bi depresiven, zato pa lahko danes njej rečem samo hvala, ker je ona kriva, da imam izpit za čoln, da imam čoln in da so moji dnevi čisto drugačni, kot so bili včasih. Spet sem srečen, kot nekoč.