Zato smo se potrudili, da bi bila kritna v garaži čez zimo najbolj optimalno zložena, da ne bi bila moteča. Ampak meni nikoli ni uspelo v prvo parkirati avtomobila. Vedno sem ga tako parkirala, da ali nisem mogla iz avtomobila ali pa sem komaj prišla iz avtomobila. In potem me je čakalo popravljanje. To je bila zadnja stvar, ki sem si jo seveda želela, ampak veliko vpliva nisem imela. Razen to, da se vse premakne bolj ob steno.
Nekaj časa sem vztrajala pri tem in upala na to, da mi bo uspelo se nekako naučiti parkirati, pa se mi žal ni uspelo. Kakorkoli sem se trudila, kritina je vedno zmagala v prvem poizkusu. Kasneje sem le prepričala moža, ali lahko nekaj ukrene okoli tega, ker je zelo utrujajoče vsakič, ko pridem iz službe še ugotavljat, kako naj parkiram, ker mi res ne gre. Nekako mi je le uspelo, da sem ga prepričala in kmalu sta s sosedom popravila, da je bila vsa kritina bolj na ozko zložena ob steni. Že takoj naslednji dan, ko sem prišla domov je bilo vse mnogo lažje. Končno je bilo konec utrujajočega parkiranja in moj prihod domov, je trajal nekaj sekund, namesto nekaj dolgih in tečnih minut.
Sicer pa bo tako le še nekaj mesecev, ko bo zime konec in se bo kritina končno lahko zamenjala. Morda bo kakšen dan, stara kritina še pri nas. Ampak to ne bo tako moteče, saj bo lahko zunaj, ker bo že toplo. No, sicer bi tudi ta kritina lahko bila zunaj, ampak jo vseeno raje še malo varujemo.
Kakorkoli, moje trpeče parkiranje je za menoj in lahko se veselim že v trenutku, ko se odpeljem iz službe, ker me čaka konec dela. Morda bo edino kdaj vožnja domov na nadležna, ker bo stanje na cestah čudno. Ampak s težkim parkiranjem, ki ga je ustvarila kritina, je zagotovo zaključen.